Preprečevanje nastajanja odpadkov

Ponovna uporaba posredno prispeva k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, podaljša življenjsko dobo izdelkov, zmanjša količino odloženih odpadkov na odlagališčih, vpliva na varčevanje s surovinami ter naravnimi viri. Prispeva tudi k udejanjanju socialnega podjetništva, spodbuja nastajanje lokalnih delovnih mest na deficitarnih področjih ter omogoča promocijo obrtnih poklicev, ki so v Sloveniji že skoraj izumrli. Kliknite na povezavo do Reuse network SLO:


Naravni viri in odpadki
Pretekli in sedanji vzorci rabe virov povzročajo visoko stopnjo onesnaževanja, degradacijo okolja in izčrpavanje naravnih virov. EU je sprejela tematsko strategijo o trajnostni rabi naravnih virov ter o recikliranju in preprečevanju nastajanja odpadkov. Poleg tega je bilo sprejetih več pravnih predpisov za ravnanje z odpadki na bolj trajnosten način.

PRAVNA PODLAGA IN CILJI
Vsi uporabljeni proizvodi imajo osnovo iz naravnih virov. Evropska gospodarstva so močno odvisna od njih, zajemajo pa surovine, kot so rudnine, biomasa in biološki viri; prvine okolja, kot so zrak, voda in tla; tokovne vire, kot so veter, geotermalna energija, energija plimovanja in sončna energija ter prostor (kopensko območje). Pri uporabi virov in njihovi predelavi nastaja kapital, ki povečuje bogastvo sedanje in prihodnjih generacij. Če se bodo sedanji vzorci rabe virov v Evropi ohranili, se bo propadanje okolja in izginjanje naravnih virov še poglobilo. Razsežnosti sedanje rabe virov so tako velike, da ogrožajo možnosti dostopa prihodnjih generacij, pa tudi držav v razvoju, do pravičnega deleža redkih virov. Zato je trajnostna raba virov (proizvodnja in poraba) ključna sestavina za dolgoročno blaginjo v EU in po svetu.

Evropska družba je z rabo teh naravnih virov postala bogatejša; to pa ima tudi posledice za okolje, kot so onesnaženost zraka, globalno segrevanje in nastajanje odpadkov. V EU skupaj nastane približno 1,8 milijarde ton odpadkov na leto (tu ni vštetih 700 milijonov ton kmetijskih odpadkov). To pomeni, da v EU vsako leto nastane približno 3,5 tone odpadkov na prebivalca. To so zlasti odpadki iz gospodinjstev, industrije, trgovinskih dejavnosti, kmetijstva, gradbeništva in rušenja objektov, rudarstva in kamnolomov ter iz proizvodnje energije. Ta količina narašča hitreje od BDP, reciklira pa se manj kot tretjina odpadkov. Evropska agencija za okolje (EEA) je navedla šest glavnih tokov odpadkov v EU: odpadki iz proizvodnje (26 %), rudarski odpadki in odpadki pri obratovanju kamnolomov (29 %), gradbeni odpadki in odpadki pri rušenju objektov (22 %) ter trdni komunalni odpadki (14 %).

Odstranjevanje odpadkov z odlaganjem na najgosteje naseljenih območjih EU dosega svoje meje, in medtem ko na drugih območjih ostaja kot ena izmed možnih rešitev, pa možnosti za to dolgoročno omejujejo nevarnost onesnaženja vode in tal ter protesti lokalnih prebivalcev. Zatekanje k odlaganju bo odvisno od razpoložljivosti ustrezno ležečih in dobro načrtovanih lokacij ter predhodne obdelave pred dokončno odložitvijo. Sežiganje odpadkov je možno v številnih primerih, njegova prednost pa je pridobivanje energije. Vendar so za preprečevanje strupenih emisij potrebne naložbe, pa tudi skrbno načrtovanje in upravljanje obratov ter pazljiva izbira lokacij.

Preprečevanje nastajanja odpadkov ter ravnanje z njimi je ena od štirih prednostnih nalog šestega okoljskega akcijskega programa EU. Glavni cilj te dejavnosti je ločiti nastajanje odpadkov od gospodarske dejavnosti, tako da rast EU ne bo več pomenila tudi več in več odpadkov. Recikliranje ima velik potencial za zmanjšanje onesnaženosti. Poraba energije se za vsako tono papirja, proizvedenega iz odpadnega papirja namesto iz lesa, zmanjša za četrtino do tri petine, onesnaženost zraka pa za 75 %. Recikliranje papirja, kartona in stekla je zato bistvenega pomena. Raven recikliranja v državah članicah se giblje od 28 % do 53 % za papir in karton (povprečje EU: 49,6 %) ter od 21 % do 70 % za steklo.

URESNIČEVANJE CILJEV
A. Naravni viri: tematska strategija o trajnostni rabi naravnih virov
Decembra 2005 je Komisija predložila sporočilo (COM(2005) 670) o tematski strategiji trajnostne rabe naravnih virov za ločevanje gospodarske rasti od propadanja okolja. Strategija je osredotočena na širjenje znanja, razvoj orodij za spremljanje in spodbujanje strateških pristopov v gospodarskih sektorjih, in je tesno povezana s tematsko strategijo o odpadkih, ki je bila sprejeta isti dan.

B. Ravnanje z odpadki
1. Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov

Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov, ki jo je sprejela Evropska komisija decembra 2005, obravnava znatne vplive na okolje (COM(2005) 666). Politika EU ima več glavnih ciljev, vključno s preprečevanjem nastajanja odpadkov s spodbujanjem tehnologij in procesov, ki so okolju prijazni in proizvajajo manj odpadkov, ter s proizvodnjo okolju prijaznih proizvodov, ki jih je mogoče reciklirati, spodbujanjem ponovne obdelave, zlasti predelave in ponovne uporabe odpadkov kot surovin, boljšim odstranjevanja odpadkov z uvedbo strogih evropskih okoljskih standardov, zlasti v obliki zakonodaje, s poostritvijo določb, ki urejajo prevoz nevarnih snovi, in obnavljanjem onesnaženih zemljišč. Ti cilji bodo doseženi z odstranjevanjem odpadkov v ustreznih obratih čim bliže kraju njihovega nastanka.

Strategija predvideva poenostavitev obstoječe zakonodaje s predlogom za revizijo okvirne direktive o odpadkih iz leta 1975. To bo pomenilo zlasti združitev okvirne direktive o odpadkih z direktivo o nevarnih odpadkih in direktivo o odpadnih oljih, z odpravo prekrivanja med okvirno direktivo o odpadkih in direktivo o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (glej *4.10.6.), na primer z dodeljevanjem dovoljenj, ter s konsolidacijo treh direktiv o odpadkih iz industrije titanovega dioksida. Predlog nove direktive (COM(2005) 667) povezuje hierarhijo odpadkov (preprečevanje, ponovna uporaba, recikliranje, sežiganje ter nazadnje odlaganje in odlagališča), da bi zmanjšali vpliv nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi na okolje.

V direktivah 75/442 in 91/689 so določene splošne in temeljne določbe za vse vrste odpadkov in nevarnih odpadkov, v direktivah 75/439 in 86/278 pa so navedene zahteve za posebne tokove odpadkov (odpadna olja in blato iz čistilnih naprav), ki se razlikujejo glede na različne vrste odpadkov in težav, povezanih z njimi.

Medtem je začela veljati direktiva 2006/12/ES, ki kodificira okvirno direktivo o odpadkih. V procesu kodifikacije ni bilo na besedilu nobenih pravnih ali političnih sprememb. Ta direktiva bo ostala, dokler ne bo sprejet vsebinski predlog za spremembo. Februarja 2007 je Komisija objavila Razlago o odpadkih in stranskih proizvodih (COM(2007) 59), ki pojasnjuje opredelitev odpadkov in ne-odpadkov v okviru proizvodnega procesa. Komisija v skladu z akcijskih načrtom „Poenostavitev in izboljšanje zakonodajnega okolja“ v svoji tematski strategiji o odpadkih predlaga kodifikacijo in poenostavitev treh več kakor 15 let starih direktiv o titanovem dioksidu.

2. Nevarni odpadki
a. Nadzorovano ravnanje z nevarnimi odpadki
Nova okvirna direktiva o odpadkih bi vključevala staro direktivo o nevarnih odpadkih. Številni njeni elementi, ki niso bili vključeni v predlog za nov okvir, so ustrezno zastopani v drugih delih zakonodaje Skupnosti, kot je direktiva 2000/76/ES o sežiganju odpadkov in direktiva 96/59/ES o PCB/PCT. Z uredbo (ES) 166/2006 je bil vzpostavljen evropski register izpustov in prenosov onesnaževal, ki usklajuje pravila o rednem poročanju informacij Komisiji o onesnaževalih, vključno z odpadki, po državah članicah.

b. Odstranjevanje polikloriranih bifenilov (PCB) in polikloriranih terfenilov (PCT) ter okoljska vprašanja v zvezi s PVC
Direktiva 96/59/ES približuje zakonodajo držav članic s področja nadzorovanega odstranjevanja PCB in PCT, dekontaminacije ali odstranitve naprav, ki vsebujejo PCB in/ali odstranjevanje odpadnih PCB, da bi jih popolnoma izločili. Oktobra 2001 je Komisija sprejela strategijo Skupnosti o dioksinih, furanih in PCB (COM(2001) 593), namenjeno zmanjšanju, kolikor je mogoče, izpustov teh snovi v okolje in njihovega vstopa v prehranjevalne verige. PVC je danes ena od najbolj široko uporabljenih plastičnih mas (od tega 57 % v gradbeništvu). Julija 2000 je Komisija objavila zeleno knjigo o okoljskih vprašanjih glede PVC (COM(2000) 469).

c. Odstranjevanje izrabljenih baterij in akumulatorjev
Leta 2003 je Komisija predlagala novo direktivo o baterijah in akumulatorjih (COM(2003) 723). Maja 2006 so bili med postopkom usklajevanja doseženi kompromisi o minimalni prepovedi kadmija v baterijah in o 50 % cilju recikliranja do leta 2016. Septembra 2006 je začela veljati nova direktiva 2006/66/ES, ki razveljavlja direktivo 91/157/EGS.

3. Pošiljke odpadkov
Komisija je junija 2003 predlagala revizijo 10 let stare uredbe 259/93/EGS o pošiljkah odpadkov (COM(2003) 379) za poenostavitev kontrolnih postopkov za te pošiljke. Ta uredba določa okoljska merila za pošiljke odpadkov znotraj EU, vanjo in iz nje. Zajema pošiljke praktično vseh vrst odpadkov z uporabo vseh prevoznih sredstev, vključno z vozili, vlaki, ladjami in letali. Evropski parlament in Svet sta 14. junija 2006 sprejela novo uredbo (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov (ki je začela veljati 12. julija 2007). Nova uredba pomeni korak naprej proti večji mednarodni uskladitvi pošiljk odpadkov, saj v celoti povzema baselsko konvencijo OZN (ki jo je Skupnost podpisala leta 1989), ki ureja pošiljke nevarnih odpadkov na mednarodni ravni in krepi sedanje postopke nadzora tako, da jih poenostavlja in pojasnjuje tako v korist okolja kot podjetij, ki skrbijo za pošiljanje odpadkov.

C. Vertikalna zakonodaja o odpadkih
1. Izrabljena vozila
Zaenkrat se reciklira 75 % izrabljenih vozil (kovinski deli). Cilj direktive 2000/53 o izrabljenih vozilih povečati stopnjo ponovne uporabe in predelave na 85 % glede na povprečno maso na vozilo in leto, do leta 2015 pa na 95 %, ter v istih časovnih obdobjih povečati stopnjo ponovne uporabe in recikliranja na najmanj 80 % oziroma 85 % glede na povprečno maso na vozilo in leto. Za vozila, izdelana pred letom 1980, se lahko določijo manj strogi cilji. Odločba Komisije (2005/293/ES) določa podrobna pravila za spremljanje in poročanje o doseganju ciljev iz direktive o izrabljenih vozilih. Direktiva o izrabljenih vozilih določa, da Evropski parlament in Svet na podlagi poročila Komisije ponovno preučita cilje za leto 2015. Januarja 2007 je Komisija objavila poročilo COM(2007) 5, v katerem je ocenila okoljske, gospodarske in socialne vplive ciljev iz direktive o izrabljenih vozilih ter alternativne možnosti. Marca 2008 sta Evropski parlament in Svet sprejela direktivo 2008/33/ES o spremembi direktive 2000/53/ES o izrabljenih vozilih glede Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil.

2. Izrabljene ladje: razstavljanje ladij
Komisija je 22. maja 2007 po orientacijski razpravi z dne 28. marca 2007 odobrila zeleno knjigo o boljšem razstavljanju ladij (COM(2007) 269), v kateri so analizirane težave, ki jih prinaša ta dejavnost, navedene možnosti za ukrepe na ravni EU in zastavljena vprašanja zainteresiranim stranem. Komisija svoje analize utemeljuje na dejstvu, da razstavljanje evropskih ladij danes pogosto poteka v državah v razvoju v nevarnih in okolju škodljivih razmerah ter v nasprotju z zakonodajo Skupnosti o pošiljkah odpadkov. Na tej osnovi je do 30. septembra 2007 potekalo posvetovanje z zainteresiranimi stranmi. Maja 2008 je Evropski parlament sprejel resolucijo o zeleni knjigi o boljšem razstavljanju ladij (P6_TA-PROV(2008) 222).

3. Odpadna električna in elektronska oprema (OEEO)
Direktiva 2002/95/ES o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (t. i. direktiva RoHS) je bila sprejeta po dolgi in polemični razpravi v Evropskem parlamentu. Njen cilj je zaščita tal, vode in zraka pred onesnaženjem z omejevanjem uporabe nekaterih snovi, kot so svinec, živo srebro, kadmij, krom in nekateri šestvalentni bromirani zaviralci gorenja. Vsebuje določbe, da od 1. julija 2006 dalje nova električna in elektronska oprema, dana v promet, ne vsebuje nobene od teh snovi. Nekaj vrst uporabe je izvzetih, med drugim uporaba živega srebra v kompaktnih in paličastih fluorescentnih svetilkah ter uporaba svinca v različnih vrstah spajk in kot elementa v zlitinah.

Direktiva določa prepoved drugih nevarnih snovi in njihovo nadomestitev z okolju prijaznejšimi alternativami, takoj ko so na voljo novi znanstveni dokazi, na podlagi novega predloga Komisije. Leta 2008 sta bili sprejeti direktiva 2008/35/ES o največjih dovoljenih koncentracijah nekaterih nevarnih snovi in spremembi direktive 2002/95/ES, ter Odločba Komisije 2008/385/ES o spremembi priloge glede izjem pri uporabi zaradi prilagajanja tehničnemu napredku.

Tudi direktiva 2002/96 o odpadni električni in elektronski opremi je bila sprejeta po dolgi in polemični razpravi v Evropskem parlamentu. Pozneje je bila spremenjena z direktivo 2008/34/ES, njen cilj pa je zaščita tal, vode in zraka pred onesnaženjem z boljšimi načini odstranjevanja odpadne električne in elektronske opreme.

4. Radioaktivni odpadki in snovi
V skladu z direktivo 80/836/Euratom mora vsaka država članica zagotoviti obvezno poročanje o dejavnostih, ki vključujejo nevarnost zaradi ionizirajočega sevanja. Glede na morebitne nevarnosti je za te dejavnosti potrebno predhodno dovoljenje, o katerem v nekaterih primerih odloča država članica. Za pošiljke radioaktivnih odpadkov med državami članicami ter v in iz EU veljajo posebna merila, določena z uredbo Sveta (Euratom) 1493/93 in direktivo 92/3/Euratom. Direktiva 2006/117/Euratom o nadzorovanju in kontroli pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva bo od 25. decembra 2008 nadomestila direktivo 92/3/Euratom. Določbe te direktive prepovedujejo izvoz radioaktivnih odpadkov v države AKP v skladu s sporazumom iz Cotonouja, podpisanim leta 2000, v kraje južno od vzporednika 60° južno ali v tretjo državo, ki nima sredstev za varno ravnanje z radioaktivnimi odpadki.

5. Embalaža in odpadna embalaža
Direktiva o embalaži in odpadni embalaži (94/62/ES) zajema vso embalažo, dano v promet v Skupnosti, in vso odpadno embalažo, ki se uporablja v industrijskem, komercialnem, pisarniškem, trgovinskem, storitvenem, gospodinjskem ali katerem koli drugem okolju ali izhaja iz njega, ne glede na uporabljeni material. Direktiva zahteva, da države članice sprejmejo ukrepe, ki lahko vključujejo nacionalne programe, za preprečevanje nastajanja odpadne embalaže in za razvoj sistemov ponovne uporabe embalaže. Direktiva 2004/12/ES (o spremembi direktive 94/62/ES) določa merila za opredelitev izraza „embalaža“.

6. Direktiva o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti
Leta 2006 je bila na podlagi predloga Komisije COM(2003) 319 sprejeta direktiva o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti (2006/21/ES). Ta direktiva obravnava precejšnja tveganja za okolje in zdravje, ki so povezana z ravnanjem z odpadki iz rudarskih dejavnosti zaradi njihovega obsega in potenciala za onesnaževanje.

D. Obdelava odpadkov
1. Uporaba blata iz čistilnih naprav v kmetijstvu
S progresivnim izvajanjem direktive 91/271/EGS o čiščenju komunalne odpadne vode v vseh državah članicah narašča količina blata iz čistilnih naprav, ki ga je treba odstranjevati. Direktiva Sveta 86/278/EGS o varstvu okolja, zlasti tal, kadar se blato iz čistilnih naprav uporablja v kmetijstvu, je precej uspešna pri preprečevanju onesnaževanja pridelka s patogeni, ki bi ga lahko povzročila uporaba blata iz čistilnih naprav na kmetijskih zemljiščih. Nekatere države članice imajo posebej visoko stopnjo ponovne uporabe, druge pa dajejo prednost sežiganju ali odlaganju tega blata na odlagališča.

2. Odlagališča
Direktiva 1999/31/ES je namenjena preprečevanju ali zmanjševanju škodljivih vplivov odlaganja odpadkov na odlagališčih na okolje, zlasti na površinsko in podzemno vodo, tla in zrak ter na zdravje ljudi. Direktiva vzpostavlja sistem obratovalnih dovoljenj za odlagališča.

3. Sežiganje
Direktiva 2000/76/ES se za obstoječe rastline uporablja od 28. decembra 2005 in za nove od decembra 2002, namenjena pa je čim večjemu zmanjšanju onesnaževanja zraka, vode in tal, ki ga povzroča sežiganje in sosežiganje odpadkov. Komisija v predlogu nove direktive o odpadkih poziva k večji prožnosti v hierarhiji ravnanja z odpadki, da bi omogočili cenejše in energetsko učinkovitejše ravnanje za odpadki. Komisija je predlagala prag energetske učinkovitosti, ki bi določal, ali bi bilo treba v zvezi s predelavo odpadkov namesto o uporabi odlagališča razmisliti o uporabi sežigalne naprave. Po njenem mnenju je potrebna ocena za opredelitev pragov energijske učinkovitosti, držav, v katerih bi bile sežigalnice, ter predvidenega število obratov, ki bi bili primerni za postopke predelave ali odstranjevanja. Parlament je v svoji resoluciji februarja 2007 to prerazvrstitev zavrnil.

VLOGA EVROPSKEGA PARLAMENTA
Evropski parlament je 25. aprila 2007 sprejel resolucijo na podlagi samoiniciativnega poročila v odgovor na sporočilo Komisije o tematski strategiji za trajnostno rabo naravnih virov. Meni, je to prvi korak v procesu, ki bo privedel do celovite strategije za trajnostno rabo naravnih virov. Izhodišče za ukrepe Komisije pri preučitvi strategije trajnostnega razvoja je bilo preveč zadržano in preveč omejeno, da bi v sedanji obliki prepričala javnost ali tiste, ki sprejemajo politične odločitve, naj sledijo ključnim ciljem, ki so tam zastavljeni. Komisijo je tudi pozval, naj določi zavezujoče cilje in časovni razpored za naravne vire z razvojem in izvajanjem najboljših praks za vsako proizvodno verigo in z zmanjšanjem količine toplogrednih plinov za vsaj 30 % do leta 2020 in 80 % do leta 2050 v primerjavi s stopnjo iz leta 1990. Poleg tega tematska strategija ne sledi ciljem šestega okoljskega akcijskega programa EU.

Junija 2008 so poslanci pri drugem branju sprejeli novo zakonodajo EU o odpadkih z zavezujočimi cilji do leta 2020. Komisija bo v prihodnje obravnavala cilje za preprečevanje nastajanja odpadkov. Če bo sežiganje odpadkov izpolnjevalo nekatere standarde energijske učinkovitosti, bo spadalo med postopke predelave in ne odstranjevanja. Do leta 2020 bo treba ponovno uporabljati in reciklirati 50 % odpadnih materialov, kot so papir, kovine in steklo iz gospodinjstev ter podobni tokovi odpadkov, ter 70 % nenevarnih odpadkov iz gradbeništva in rušenja objektov. Nova direktiva bo države članice zavezovala, da 5 let po začetku veljavnosti direktive sprejmejo načrte za ravnanje z odpadki in programe za preprečevanje nastajanja odpadkov s cilji za preprečevanje nastajanja odpadkov. Besedilo poleg te obveznosti vsebuje nov člen o preprečevanju nastajanja odpadkov. Če bo potrebno, bo Komisija do konca leta 2014 predlagala določitev ciljev za preprečevanje nastajanja odpadkov in ločevanja za leto 2020.

Evropski parlament je v resoluciji, sprejeti januarja 2001, namesto priprave novega besedila priporočil izboljšanje izvajanja direktive 96/59 o odstranjevanju PCB in PCT. To je pripomoglo k sprejetju strategije Skupnosti o dioksinih, furanih in PCB. Parlament je v še eni resoluciji aprila 2001 podal vrsto priporočil glede zelene knjige o okoljskih vprašanjih v zvezi s PVC. Predlagal je načelo „onesnaževalec plača“, ločeno zbiranje odpadkov iz PVC in prepoved kadmija in svinca v PVC. Poleg tega je tudi očital Komisiji, da ni izvedla analize življenjskega cikla izdelkov iz PVC za primerjavo z alternativnimi materiali, in jo pozval, naj čim prej predloži osnutek dolgoročne horizontalne strategije o nadomestitvi PVC.

V postopku usklajevanja o baterijah in akumulatorjih je Parlament pri recikliranju baterij, ki niso nikelj-kadmijeve ali svinčevo-kislinske, pozval k višjim ciljem (55 %), kakor so predlagani v skupnem stališču (50 %). Prav tako je podprl uvedbo sistema sklenjenega kroga za recikliranje vsega svinca in kadmija iz odpadnih baterij, in želel države članice obvezati, da bodo s postopki recikliranja ti cilji doseženi. Glede na druge izboljšave, dosežene v teku postopka, in kot del splošnega sporazuma, je bila delegacija Parlamenta pripravljena sprejeti kompromise o cilju recikliranja v obsegu 50 % do leta 2016, in 4. julija 2006 je Parlament sprejel resolucijo o skupnem besedilu. Nekaj mesecev kasneje je začela veljati nova direktiva. Marca 2008 sta Evropski parlament in Svet sprejela direktivo 2008/12/ES o spremembi direktive 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih glede Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil.

Med usklajevanjem dveh direktiv o odpadni električni in elektronski opremi leta 2001 je Evropski parlament vztrajal, da bi moralo imeti preprečevanje nastajanja takih odpadkov absolutno prednost. Pozival je tudi, da bi se morali taki odpadki ponovno uporabiti, reciklirati ali predelati, da bi se s tem zmanjšal obseg njihovega odstranjevanja. Evropski parlament je tudi pozval k omejitvam uporabe nevarnih snovi v električni opremi, da bi s tem prispevali k okolju prijazni predelavi in odstranjevanju odpadne električne in elektronske opreme z zagotavljanjem nadomestitve snovi, ki povzročajo velike težave v fazi ravnanja z odpadki, kot so svinec, živo srebro, kadmij, šestvalentni krom in nekateri bromirani zaviralci gorenja. Evropski parlament in Svet sta marca 2008 sprejela direktivo 2008/34/ES o spremembi direktive 2002/96/ES o odpadni električni in elektronski opremi, in direktivo 2008/35/ES o spremembi direktive 2002/95/ES o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi glede Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil.

Y.GOOSSENS, G. P. MENEGHINI

Več gradiva na temo preprečevanja nastajanja odpadkov (pdf datoteke):
Primeri ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov
Waste Minimization Guide (angl.)
Waste minimization, recycling and reuse (angl.)
Waste minimisation and resource conservation (angl.)